-
1 man
[mæn] 1. plural - men; noun1) (an adult male human being: Hundreds of men, women and children; a four-man team.) mož2) (human beings taken as a whole; the human race: the development of man.) človek3) (obviously masculine male person: He's independent, tough, strong, brave - a real man!) moški4) (a word sometimes used in speaking informally or giving commands to someone: Get on with your work, man, and stop complaining!) človek5) (an ordinary soldier, who is not an officer: officers and men.) vojak6) (a piece used in playing chess or draughts: I took three of his men in one move.) figura2. verb(to supply with men (especially soldiers): The colonel manned the guns with soldiers from our regiment.) oskrbeti z moštvom- - man- manhood
- mankind
- manly
- manliness
- manned
- man-eating
- man-eater
- manhandle
- manhole
- man-made
- manpower
- manservant
- mansized
- mansize
- manslaughter
- menfolk
- menswear
- as one man
- the man in the street
- man of letters
- man of the world
- man to man
- to a man* * *I [mæn]noun(plural men) mož, človek, človeštvo; sluga, vojak, mornar; figura (šah, dama); history vazal; plural vojaki, mornarji, delavci, moštvoman alive! — človek božji!as one man — kot en mož, enoglasnoto be only half a man — biti nemožat, biti samo pol možainner man — duša, humorously želodeca man of straw — lutka, človek zvenečega imena a brez denarjaman about town — lahkoživec, gizdalinold man — botany božje drevce, nautical slang kapitanII [mæn]transitive verbmilitary & nautical oskrbeti z moštvom (posadko, vojaki, mornarji); nautical sklicati (mornarje) na mesta; zasesti delovno mesto, biti zaposlen s čim; figuratively okrepiti, ojunačitito man o.s. — ojunačiti seIII [mæn]adjectivemoškega spola (npr. man cook kuhar)
См. также в других словарях:
bôžji — a e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
služábnik — a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
